O smrti je treba razmišljati in govoriti

V današnjem času je vse, kar je povezano z umiranjem in smrtjo, potisnjeno na rob in tabuizirano, čeprav sta del življenja vsakogar. Le okoli 1. novembra, ko Slovenci množično obiskujejo grobove in prižigajo sveče, sta ti pomembni temi deležni nekaj več pozornosti. Vendar bi se bilo treba z njima ves čas aktivno soočati in o njiju razmišljati. Pionirsko delo na tem področju med drugim opravlja zavod Pogreb ni tabu, ki je letos že tretje leto zapored pripravilo razkošni brezplačnik, ki odstira številna manj znana dejstva in rahločutno obravnava občutljiva vprašanja človekovega minevanja in konca življenja, hkrati pa nudi tudi koristne informacije različnih strokovnjakov.

Sejem bil je živ! (A. Aškerc)

»De mortuis nil nisi bonum« (o mrtvih vse najboljše), pravi latinski rek, in enako lahko rečemo vse najboljše o prvem mednarodnem sejmu pogrebne in pokopališke dejavnosti »Post Viva«, ki je potekal od 5. do 7. aprila v Gornji Radgoni.

To je bil prvi tovrstni sejem pri nas. Takšni sejmi so v tujini pogosti, pri nas pa novost, ki nedvomno zasluži pozornost in tudi pohvalo za pogum. Smrt in vse v zvezi z njo je namreč v sedanji družbi tabu in zdi se, kakor da je v svetu in času, ki mu vlada kult lepote in mladosti, skoraj sramotna. Ta mednarodni dogodek je organiziral Pomurski sejem d. d. v sodelovanju z Gospodarsko zbornico Slovenije, Obrtno-podjetniško zbornico Slovenije in Skupnostjo občin Slovenije; spiritus agens celotne prireditve je bil Boris Nicolas Erjavec. Na sejmu so se predstavili različni razstavljavci, od ponudnikov pogrebne opreme in pogrebnih vozil do cvetličarjev, kamnosekov in drugih. Zanimivo je bilo tudi spremljevalno dogajanje z različnimi predavanji, delavnicami in okroglimi mizami ter predstavitev alternativnih pogrebov, paliativne oskrbe, žalne glasbe in različnih informacij s tega področja.

Bi imeli na pogrebu rajši popevko ali arijo

Glasba na pogrebnih slovesnostih v Sloveniji večinoma omejena na petje moških zasedb (lahko gre za pevca-solista, največkrat pa gre za komorno zasedbo tria, kvarteta ali kvinteta) in pa na instrumentalno zasedbo trobil. V primeru pogrebov ljudi iz sveta politike, vojske in podobno gre za komorno trobilno zasedbo Orkestra slovenske vojske. Na pogrebih »običajnih smrtnikov« pa se najpogosteje uporablja trobenta, ki tradicionalno zaigra Tišino.

Pevci najpogosteje izvajajo slovenske ljudske pesmi, kot so: ponarodela Lipa zelenela je, Kje so tiste stezice, Pojdem pa v Rute, Gozdič je že zelen, Zagorski zvonovi in podobne pesmi s tematiko smrti.
Medtem ko pogrebni voz pelje žaro ali krsto h grobu, pogrebniki vključijo glasbeni posnetek (to je na primer Bachov »Air« iz 3. orkestralne suite v D-duru BWV 1068).
Nekateri pogrebi pa potekajo povsem brez glasbe v živo, ampak glasba zveni (ali hrešči) iz zvočnikov.